Category Well-being
Pogovor s Christino Purrer, ustanoviteljico podjetja Weltkindernetzwerk in vodjo projektov pri Hil-Foundation.
Ta teden smo se pogovarjali s Christino Purrer, ustanoviteljico podjetja Weltkindernetzwerk in vodjo projektov pri fundaciji Hil. Christino je prizadevanje za pozitivne spremembe popeljalo na raziskovalno potovanje dobrega počutja: od osebnih motivacij, moči in praks do bolj sistemskega razumevanja dobrega počutja in sprememb. Skozi celotno raziskovalno potovanje je svoj um ohranjala odprt za spraševanja, iskanja in poglobitve v svoje notranje razmišljanje.
Povejte nam nekaj o sebi in o svojem podjetju Weltkindernetzwerk!
Ime mi je Christina in od leta 2016 sem alumna SIA Avstrija ter ustanoviteljica podjetja Weltkindernetzwerk (v angleščini World Children's Network), kjer smo organizirali varstvo otrok za družine z begunskim ozadjem. Žal se na našo ponudbo ni odzvalo dovolj ljudi, zato smo se odločili, da projekt ukinemo, ko sem končala magistrski študij.
Zdaj delam pri fundaciji Hil-Foundation, kjer podpiramo ljudi z manj priložnostmi, da bi lahko živeli samostojno. Drugo področje, na katerega se osredotočam, je duševno zdravje in skrb zase: skupaj z organizacijo SIA smo oblikovali program za uvedbo dobrega počutja kot osrednje teme v programih inkubatorjev in pospeševalnikov.
Kaj vas je pritegnilo k temi dobrega počutja? Zakaj je za vas to področje pomembno, izven okvirov fundacije Hil-Foundation?
Ko sem sodelovala v programu SIA, o tej temi nisem veliko razmišljala. Imela sem strast, energijo in želela sem si spremeniti svet. Leta 2017 sem se zaposlila v Nemčiji, kjer sem delala z begunci, ki so jim zavrnili azil in so se morali vrniti v svoje matične države. Ne samo, da je bilo to že samo po sebi zelo psihološko zahtevno, šlo je tudi za pilotni projekt, kar je pomenilo veliko negotovosti, veliko manjkajočih struktur itd.
Preživela sem veliko neprespanih noči, občutila preveč tesnobe in se na koncu zlomila. Začela sem se spraševati o svojem notranjem elanu in motivaciji za doseganje zastavljenega družbenega učinka ter si zastavljala vprašanja, kot so: »Ali je zame zdravo, da imam takšen zagon? Ali je s tem kaj narobe?« in tako naprej.
In kaj ste ugotovili? Kako ste svojemu življenju vrnili stabilnost?
Imela sem že predhodne izkušnje z meditacijo, ki so mi zelo pomagale. Vsak dan sem začela pisati dnevnik in si zapisovala majhne stvari, ki so me razveseljevale, na primer: »Šla sem na sprehod, nabrala sem nekaj rož itd.« Šla sem tudi skozi celoten terapevtski proces, ki je imel pomembno vlogo pri tem, da sem se vrnila na pravo pot. Čeprav me je bilo sram prositi za pomoč, sem vedela, da jo potrebujem, in nadaljevanje tega procesa je bilo dejanje ljubezni do sebe. Prav tako sem začela pisati poezijo.
Zelo pogosto se zgodi, da se socialni podjetniki preveč ženemo. Mnogi med nami so nagnjeni k miselnosti, da morajo ves svet nositi na svojih ramenih. Ste v procesu introspekcije, ki ste ga opravili, prišli do kakšnega spoznanja, zakaj čutimo ta občutek odgovornosti, ki tako pogosto vodi v izgorelost?
Mislim, da na nas zelo vpliva okolje, v katerem odraščamo - od družinskega okolja do naših vrednot. Moj oče je bil vedno zelo ambiciozen, z močno željo po spodbujanju sprememb, kar se je med odraščanjem preneslo tudi name. V šoli so me tudi ustrahovali, ker sem imela dobre ocene in sem veljala za bedno osebo. Takrat sem bila pogosto izključena in mislim, da me je to deloma pripeljalo do mojega zanimanja za boj proti diskriminaciji in za vključevanje. Poleg tega sem imela pri 14 letih prijatelja, ki je bil begunec iz Nigerije, pri 17 letih pa sem opravljala pripravništvo na to temo. Vse to mi je dalo več empatije do ljudi, ki so prišli v Avstrijo in bili med procesom integracije prepogosto diskriminirani.
Študije kažejo, da je veliko ljudi, ki ustvarjajo spremembe, tudi samih utrpelo kakšno bolečino, kar pri njih ustvarja globljo motivacijo za reševanje problema, ki jih je prizadel. To vodi tudi do visoke osebne identifikacije z delom, kar je lahko tvegano.
Kakšen je vaš trenutni odnos do dobrega počutja zdaj, ko ste šli skozi vse te izkušnje?
V zadnjih nekaj letih se je položaj, ki ga želim zavzeti na področju družbenih sprememb, drastično spremenil. Najprej sem si želela biti v središču pozornosti. Sčasoma sem spoznala, da to ni zame, saj mi je bilo neprijetno, da sem ves čas skušala "prodati" svoje delo. Zdaj, ko sem nekoliko bolj v ozadju, se počutim veliko bolje, poleg tega pa lahko med delom na različnih projektih spoznavam in povezujem najrazličnejše ljudi. Mislim, da je velik del podpiranja lastnega dobrega počutja v tem, da najdete svojo nišo in svoj ritem.
To je odvisno tudi od tega, kaj je za vas najbolj pomembno. Če mislite, da je vaš edini življenjski cilj ustvarjanje vpliva s svojim delom, se boste hitro znašli v težkem položaju. Tudi prijeten večer s prijatelji ali na primer petje v pevskem zboru je lahko na svoj način smiseln, celo vpliven.
Ker določene skupnosti zelo dobro poznate, si predstavljam, da ste tudi zelo dobro seznanjeni s tem, koliko pozornosti namenjamo osebni dobrobiti v današnjem času. Kako si predstavljate, da se bo socialno podjetništvo v prihodnosti spremenilo z ozirom na dobro počutje?
Veliko povezavo vidim med dobrim počutjem in sodelovanjem. Mislim, da poglobljeno sodelovanje pripomore k dobremu počutju - in obratno. Če imaš občutek, da si edini, ki lahko spremeni svet, boš neizogibno izgorel.
Delo na sebi vam bo pomagalo, da boste manj pritiska usmerjali nase. To pa vam bo olajšalo delegiranje nalog in odgovornosti ter omogočilo boljše sodelovanje (raziskovalno poročilo projekta Wellbeing Project se je podrobno posvetilo prav tej korelaciji, gre za zelo zanimivo področje). Socialna podjetja pogosto med seboj tudi tekmujejo pri reševanju podobnih problemov. Sodelovanje in porazdelitev odgovornosti na več oseb bo resnično pomagalo zmanjšati pritisk. Če bo vaše podjetje propadlo, se ne boste osebno krivili in lahko boste videli širši splet, ki je pripeljal do te točke.
Upam, da bodo ljudje v prihodnosti na svoje delo gledali širše, vključujoč celotni sistem. Prepričana sem, da za doseganje sistemskih sprememb potrebujemo (samo)skrbne sodelavce in ne le osamljene bojevnike.